Razstava
Uvod
Nekateri ljudje so sicer pisali dnevnike, toda večina si ni zavestno prizadevala, da bi svoje življenje in izkušnje dokumentirala za prihodnje rodove. Spominjanje lahko privzame mnoge oblike in v okviru projekta so se nabrali najrazličnejši artefakti, ki pričajo o navadnih ljudeh. Nekateri predmeti, kot je vojakova vojaška knjižica, lahko dajo informacije o njegovem videzu ali času služenja. Drugi, na primer živilske karte in razglasi, opisujejo težke pogoje, ki jih je prestajala njegova družina. Pogosto je pomembno že to, da se je nekaj sploh ohranilo, na primer določen časopisni izrezek, potrdilo o smrti ali fotografija ljubice. Tukaj predstavljamo izbor zgodb, ki pojasnjujejo, zakaj so ti koščki papirja in drugi predmeti postali tako pomemben del družinske zgodovine ljudi.
Potrdilo za ranjence
Čeprav je jasno, da je bil nemški vojak Erwin Schröter ranjen v boju, je imel srečo.
Enojna rdeča črta na njegovi etiketi označuje, da je bil v dovolj dobrem stanju, da so ga lahko z bojišča odnesli v obvezovališče ali bolnico.
Potrdilo, ki spominja na listek za prtljago, so privezali na suknjič ranjenih vojakov.
Ta sistem prve oskrbe je omogočal samo tri skrajne možnosti. Dve rdeči črti sta pomenili, da je vojak tako hudo ranjen, da ni sposoben za transport. V večini primerov je to pomenilo konec in nesrečna oseba je zelo verjetno preminila na mestu, kjer je obležala.
Ena črta je pomenila, da je vojak ranjen, vendar je sposoben za transport. Če pa na potrdilu ni bilo črt, je bila oseba označena kot "hodeči ranjenec" in se je štela za sposobno, da gre sama do obvezovališča.
Schröterjeva oznaka je datirana februarja 1915 in daje vedeti, da je bil Schröter t. i. 'Vizefeldwebel' ali štabni vodnik. Prispevala jo je dr. Margrit Behncke iz Berlina.
Neopaženo v sovražnih vodah
Razburljiva zgodba o nemški linijski ladji, ki se ji je uspelo prebiti skozi vse britanske pomorske blokade in položiti mine, zaradi katerih se je potopila prva britanska bojna ladja v prvi svetovni vojni, je dokumentirana v dnevnikih pomorščaka Rudolfa Kämmererja.
S. M. Berlin, potniška ladja, ki je bila predelana v minopolagalca, je iz Wilhelmshavna izplula 17. oktobra 1914, opremljena je bila z 200 podvodnimi minami. Neopaženo je obplula Škotsko, dosegla Irsko morje in mine odvrgla v bližini otoka Tory.
Na eno od min je 27. oktobra nedaleč od irskega fjorda Lough Swilly naletela britanska vojna ladja HMS Audaious. Ladja se je kljub poskusom, da bi jo odvlekli na kopno, potopila, pri čemer pa nihče ni izgubil življenja.
Kämmerer v obširnem poročilu o tem podvigu, ki mu je priložil barvne karte in razglednice, navaja, da se je ladja nameravala vrniti v Nemčijo, vendar je bila prisiljena pristati v Hommelsviku v bližini Trondheima, na nevtralnem ozemlju Norveške, kjer so ladjo zajeli, celotno posadko pa do konca vojne pridržali.
Dnevnik Rudolf Kämmerer
Podeželsko življenje vojakov v Luksemburgu
Čeprav je bil Luksemburg nevtralen, so nemške sile v Veliko vojvodstvo vkorakale avgusta 1914.
Za večino Luksemburžanov je prva svetovna vojna pomenila štiri leta stiske in pomanjkanja hrane, nekateri pa so se prostovoljno pridružili zavezniškim silam.
Iz računov, prinesenih na zbirni dan v Luxembourgu, je razvidno, da so nemške enote, ki so bile nastanjene v Koerichu, s hrano, nastanitvijo in krmo za konje oskrbovali lokalni kmetje.
Eno od potrdil, s svinčnikom napisano na navadnem listu papirja, na katerem piše "Potrjujem, da sem od g. Heinricha Moesa v Koerichu prejel seno in slamo za 12 konjev", je podpisal Josias, dedni princ Waldeck-Pyrmontski, poročnik, ki je kasneje postal razvpit kot visoki oficir SS.
Iz drugih računov, ki jih je prispeval zasebni kmečki muzej Thillenvogtei v Wahlu, ki hrani raznoliko zbirko predmetov iz prve svetovne vojne, je razvidno, da so kmetje leta 1914 nastanili tri častnike, 19 podčastnikov in 133 posadk.
Ko so se nemške sile novembra 1918 končno umaknile iz Luksemburga, so vkorakale ameriške enote, nadvojvodinja Marie-Adélaïde pa je pod pritiski odstopila.
Račune je muzeju podarila družina Marmer iz Koericha. Preden so jih predali muzeju, so jih dolga leta hranili v škatli.
Spominek s sovražnega letala
Lesena šatulja, izdelana iz propelerja strmoglavljenega italijanskega bombnika, ponuja zanimiv vpogled v vojne podvige pogumnega slovenskega pilota Juliana Kende.
22-letni rezervni poročnik v 12. letalski stotniji avstro-ogrskega vojnega letalstva je od julija 1916 do februarja 1917 opravil 29 bojnih poletov nad bojiščem soške fronte in bil udeležen v 15 zračnih bojih.
Ker je Kenda znal italijansko, so ga nekoč odpeljali v Mavhinje (Italija), da bi zaslišal posadko italijanskega bombnika Caproni Ca I, ki sta ga 3. decembra 1916 sestrelila baron Gottfried Banfield in stotnik Godwin Brumowski.
Poročnik je bil edini sposoben odgovarjati; en podčastnik je izgubil življenje, dva pilota pa sta bila ranjena. Kenda je za spomin vzel s seboj del odlomljenega propelerja, iz katerega so mu kasneje izdelali šatuljo.
Kenda, ki se je rodil v Bovcu, je življenje izgubil 1. marca 1917, star 23 let. V letalu Hansa Brandenburg C. I, ki so ga zajeli plameni in je strmoglavilo pri Hudem Logu, je skupaj z njim padel tudi pilot, desetnik Franz Neuwirth.
V času službovanja je Kenda za svoj pogum prejel tri odlikovanja, posthumno pa je bil odlikovan še z vojno medaljo za zasluge (Signum Laudis) in vojnim križcem za zasluge.
Del njegove zapuščine, med drugim nekaj dokumentov, šolski dnevnik, foto albumi in 70 fotografij iz zraka, se je ohranil pri njegovih daljnih sorodnikih iz Zgonika.
Šaljivo potrdilo o razušitvi
Eden najzabavnejši predmetov, odkritih na zbirnem dnevu v Berlinu, je to črno-belo potrdilo o razušitvi.
Komičen spominek, ki je videti kot bankovec na kartonu, lastnika obvešča, da je zdaj čist in brez zajedavcev iz strelskih jarkov. Na sliki je prikazan smejoč se vojak, ki se namaka v starem sodu za pivo, umiva pa ga tovariš z zalivalko.
Potrdilo je bilo najverjetneje omejeno na nemško enoto pruske sanitetne čete235, ohranjeni primerek je iz meseca maja 1917.
Predložila ga je Helga Berger, skupaj s potrdilom o izdanih oblačilih za angleške vojne ujetnike, ki je bilo v lasti njenega sorodnika Maxa Bergerja. Na tem dokumentu iz leta 1918 je navedeno, da je Berger prejel malho, menažko, steklenico za vodo, dva para flanelastih spodnjic, en par naramnic, zobno ščetko, dva para nogavic, jedilni pribor in dva robca z bolnišničnim vzorcem.
Ohranitev spomina na učence
Učitelj Hans Hansen Lindorff je bil tako ponosen, da je šlo med prvo svetovno vojno kar 71 njegovih učencev v boj za Nemce, da je napisal življenjepis prav vsakega izmed njih.
V dnevniku s temnimi platnicami, okrašenem z železnim križcem, Lindorff z lično nemško pisavo podrobno opisuje 15 mladih mož, ki so v vojni padli, sledi pa še 56 krajših zapisov o njihovih preživelih tovariših.
Učenci so obiskovali šolo Bæk v kraju Bæk v bližini mesta Vojens na jugu Jutlandije, ki je tedaj spadala k severni Nemčiji. Med vojno je v nemški vojski služilo okoli 30.000 mož iz te regije.
Čeprav je Lindorff odraščal v družini, ki je bila Dancem naklonjena, je bil sam zelo nemško usmerjen, je povedala njegova nečakinja Maja Christensen, ki je prispevala knjigo. Na zadnji strani Lindorff opisuje, kako ponosen je na svoje učence; da so se hrabro borili, izpolnili svojo dolžnost do cesarja in vzdržali preizkušnje.
Toda Inge Adriansen, kustosinja izpostave muzeja južne Jutlandije na gradu Sønderborg, je pojasnila: "To še ne pomeni, da so prav vsi z veseljem šli v vojno.
V resnici si je eden od njih odrezal kazalec, da bi se izognil služenju vojske. Eden se je ustrelil v nogo, eden pa je celo skočil s strehe skednja."
Končno pojasnjen manjkajoči prst
Družina Williama Rosea Townhilla je dolgo živela v prepričanju, da je William prstanec leve roke izgubil med junaško akcijo v prvi svetovni vojni.
Toda skoraj 100 let po poškodbi so kopije njegovih bolnišničnih zapisov in dnevnik razkrili, da se je v resnici poškodoval, ko je med operacijami v Franciji šel na dim.
"Dedkova pipa je bila zlomljena, zato jo je hotel popraviti z bakreno cevko," je povedal njegov vnuk Alan Townhill, doma iz Prestona. "Kmalu pa je spoznal, da je zarezal v detonator, in ta je eksplodiral, on pa je pri tem izgubil prst."
Topničarju in vozniku v enoti34. diviziji Kraljeve poljske artilerije za prekršek niso sodili. Kot je razvidno iz njegovega dnevnika, pa so mu za 15 dni zamrznili plačo.
